Ali je naravno vino zdravo?

Odkar pomnim, celo mnogi zdravniki trdijo, da ima zaužit kozarec rdečega vina na dan, pozitivne učinke na naš organizem. Ali ima torej naravno rdeče vino še bolj pozitivne? Resnici na ljubo, ne verjamem v zdravo hrano, zdravo vino in podobne nesmisle. Vemo pa, da obstajajo še kako nezdravi načini prehranjevanja in življenja. Pri pretiravanju s količinami hrane, pri neraznolikosti, torej pretiravanju z eno vrsto hrane, bodisi hamburgerji iz McDonald’s-a, ali pa govedino iz eko kmetije, nam tisti kozarec rdečega ne bo prav nič pomagal.

Biodinamični vinarji in kmetovalci v svojih vinogradih, nasadih, njivah… vzpostavljajo t.i. equilibrium ali po domače ravnovesje. Pri tem morajo zelo dobro poznati delovanje in odzivanje posameznih rastlin, zemlje, medsebojnih vplivov in na koncu narave kot celote. Mnogo znanja, izkušenj in opazovanja je potrebno, da bi bili pri tem uspešni. Z vzpostavitvijo ravnovesja, narava deluje normalno in zdravo in takrat je tudi letina dobra, tako po kakovosti, kot količini. Brez množice pesticidov, herbicidov, gnojil, prekomernega namakanja in podobno.

Za vzdrževanje lastnega zdravja še zdaleč ne potrebujete takšnega znanja. Kar potrebujete je redna telesna aktivnost in posluh do lastnega telesa. Se po suhem, dimljenem mesu ne počutite dobro? Torej ga ne uživajte. Nikakor pa se ni potrebno odrekati nobeni hrani le zato, ker je nekdo nekje zapisal, da je “znanstveno dokazano”, da ni zdrava. Enako velja obratno. To da “vsi” trdijo, da je pirina moka zdrava, še ne pomeni, da pojejte kilogram pirinega kruha dnevno, še posebej, če vam ni všeč. Nekateri ljudje so tako obsedeni z “zdravim” prehranjevanjem, da medicina to prepoznava kot prehransko motnjo. Leta 1997 jo je uradno definiral dr.Bratman in ji nadel ime ortoreksija. Enostavno povedano, gre za stanje, ko človek razmišlja praktično le še o tem, kaj je zdravo pojesti in kaj ne. Uživajte v čimbolj raznoliki hrani, v zmernih količinah. Napisal sem uživajte in ne, silite se k uživanju. Tako bo vaše telo v prehranskem ravnovesju. Če niste ravno vrhunski športnik, ne potrebujete prav nobenega (ponavadi celo zelo dragega), prehranskega dopolnila.

Kaj je torej z naravnimi vini? So ali niso zdrava? Prava naravna vina so rezultat zelo skrbnega organskega (ekološkega) ali celo biodinamičnega dela v vinogradu in nato spontane vinifikacije, ki poteka v izjemno čistih razmerah, kar pa niti zdaleč ne pomeni, da je klet sterilna. Nasprotno, polna je avtohtonih kvasovk in mikroorganizmov, ki spadajo tja, obenem pa vinar skrbno pazi, da mošta in kleti ne kontaminira s kvasovkami ali mikroorganizmi, ki niso “domači”. Samo ena vinifikacija s kupljenimi kvasovkami je dovolj, da klet kontaminiramo za vedno. Naravna vina imajo zelo malo ali pa nič dodanega žvepla in so praktično čista vseh mogočih kemikalij, ki se sicer legalno in redno uporabljajo tako v vinogradih, kot kleteh v primeru konvencionalne pridelave vina.

Naravno vino je torej zdrav produkt spontane alkoholne in malolaktične fermentacije. Zdrav v smislu, da ni bolan oz. poln dodatkov in ostankov pesticidov, herbicidov ter ostalih kemičnih intervencij v vinogradu in kleti. Za vaše telo je naravno vino izjemno blagodejno, ampak le, če bo predstavljalo del mozaika vaše prehranske raznolikosti.

Ena glavnih prednosti naravnih vin pa je ravno raznolikost, saj v tem primeru enake sorte dajejo zelo različna vina, glede na to, kje so nastala. Tukaj ni sivih pinojev, katerih okus se ne spreminja že pet, deset in več let. Okus, vonj, pogosto tudi barva vina so tudi pri istem vinarju malo drugačni iz letnika v letnik. V tem smislu bi torej naravna vina res lahko označili kot zdrava.

Hedonizem ali uživanje življenja v merah normale nas dela zadovoljne, kar močno pripomore k zdravju telesa in duha. Za nekatere je to gledališče, za druge vzpon na bližnji hrib, za tretje dobra knjiga in za nekatere od nas pristna hrana in vrhunsko naravno vino. A le, če v teh stvareh uživamo.

Na zdravje!

Zastrupitev z jabolki in ali je vino res vino?

Eno jabolko na dan, prežene vse težave stran. A kje najti jabolko? Ne, ne hecam se. Sadje, ki ga v super, hiper in ne vem še kakšnih marketih, označujejo z napisom “jabolka”, je vse prej kot to. Vem za primer možakarja, ki je pred nekaj leti nekje prebral, kako neverjetno zdrava so jabolka in se odločil, da je skrajni čas, da naredi nekaj več za svoje zdravje. V tednih, ki so sledili je dosledno, vsak dan, pomalical dve kili “jabolk” iz bližnje trgovine. Lepega dne se mu je počutje nenadoma drastično poslabšalo. Tako drastično, da so ga hitro hospitalizirali ter začeli s preiskavami. Tudi po nekaj dneh niso odkrili vzroka tako slabega počutja, slabosti, … dokler ni nekdo od medicinskega osebja, po pogovoru s pacientom, posumil zakaj gre. Šlo je za zastrupitev s pesticidi/herbicidi, katerih vnos v telo je bil z dnevnim zaužitjem dveh kilogramov jabolk, kar naenkrat strahovit. Mož je potreboval kar nekaj časa, da si je opomogel od svoje zdrave diete.

Kaj ima vse skupaj z vini? Katerimi vini pa? Ali je v steklenici, ki ste jo prinesli iz vašega marketa res vino? V redu. Malo pretiravam, ampak verjemite, da z večino vin ni nič bolje kot z jabolki iz prejšnje zgodbe. Zemlja v vinogradih je konstantno preparirana z vsemi možnimi umetnimi gnojili in preparati, trta in grozdje na njej prav tako. Po trgatvi se tudi v kleti takoj nadaljuje z uporabo mehanskih in kemičnih postopkov, ki omogočajo absolutno kontrolo nad vinifikacijo mošta. Če malo poenostavim: najprej grozdje oz. mošt ubijejo, nato pa ga z vsemi mogočimi intervencijami spravijo nazaj v življenje, vendar to življenje nima veze z zemljo, klimo, okoljem, torej terroir-jem, kjer je nastalo, pač pa je popolnoma kontrolirano s strani enologa, ki z uporabo kupljenih kvasovk, encimov, taninov, kislin, kemičnih preparatov, povratne ozmoze … določi, kakšno barvo, okus, vonj, alkoholno stopnjo … bo imelo vino. Vinarji pogosto bogato nagrajujejo enologe, za katere velja, da vedo, kateri okus, barva, vonj, bo všeč velikemu Robertu Parkerju ali pa ocenjevalcem revije Wine Spectator. Zreli in pristni barolo v svoji značilni opečnati barvi g.Parkerju ne ustreza, zato mu mnogi (ilegalno) dodajajo manjši odstotek Cabernet Sauvignon-a. Isti Robert Parker obožuje močno izraženo sadnost, zato v zadnjih dveh desetletjih večina vinarjev trga nebbiolo kasneje. Fermentacija grozja nebbiolo, ki je 100% surovina za pridelavo barola, skupaj z maceracijo, tradicionalno traja vsaj tri tedne. Rezultat je vino, zelo bogato s tanini, kar pomeni, da potrebuje precej let, da je zrelo za uživanje. Da bi lahko vino začeli prodajati prej, je precej pridelovalcev maceracijo skrajšalo na 2-3 in fermentacijo na 10 dni, kar jim je lahko uspelo le z intervencijo, nato pa vino po novem zori v francoskih barikih (pogosto novih in preveč dimljenih), namesto v velikih, starih hrastovih sodih. Rezultat je pogosto “barolo”, ki bolj spominja na kako rdeče vino iz novega sveta, kot pa na značilni vonji in okus barola.

V borbi za večji kos tržne pogače je tako največja žrtev prav vino, posledično pa kupec. Tako kot jabolka iz začetka naše zgodbe, tudi vina vsebujejo vse mogoče dodane sestavine. Pri vinih je seveda priporočeno zmerno uživanje. Kozarec ali dva na dan naj bi blagodejno vplivala na  organizem. Se pa zgodi, da je število kozarcev kak dan ali večer večje. Še isti večer ali pa naslednje jutro pa hud glavobol. Prekomerno uživanje alkohola je vsekakor škodljivo in med drugim povzroča tudi glavobol. Vendar se sprašujem, ali je glavobol res samo posledica alkohola v vinu? Ali pa mogoče ob večjem vnosu vina v naše telo, svoje zobe pokažejo tudi vsi ostali dodatki in ostanki kemičnih intervencij zemlje, trte, grozdja, mošta in na koncu – vina?

Želim vam da čim večkrat ugriznete v pristno jabolko, ter si nalijete kozarec pravega vina.

Vse italijanske penine so proseko (Prosecco)!

Včeraj je moja draga iz vinoteke v centru Ljubljane prinesla proseko (Prosecco). Tistega pravega, iz okolice Trevisa. Vmes jo je natakar v specializiranem vinskem lokalu “Dvorni bar”, presenetil z izjemnim poznavanjem penin. Njej in prijateljici je namreč ponudil “slovenski proseko” – Medot, ter jima obenem razložil, da so vse italijanske penine prosecco!? Zadeva me sploh ne bi zanimala, če bi se zgodila v nekem zakotnem gostinskem lokalu, kjer sta višek vinske ponudbe odprti “vipavec” in cviček. Resnici na ljubo, se celo italijani zadnje čase prepirajo, kateri izraz naj bi enotno označeval njihove penine. V vinskih kartah jih ponavadi najdemo pod “bollicine” – torej mehurčki. Znotraj teh pa najdemo “frizzante”- rahlo peneča in “spumante” – klasična peneča vina, ki so lahko pridelana po klasični, šampanjski ali “charmat” metodi. Najprej glede slovenske penine Medot. Družina Simčič prideluje vse svoje penine po klasični, tradicionalni, torej šampanjski metodi. Osnova za njihove penine so rumena rebula (slovenska posebnost v peninah), ter klasični sorti za penine, chardonnay in pinot noir.

Pa pojdimo na prosecco. Pravi prosecco prihaja iz pokrajine Benečija (Veneto), natančneje iz gričev, severno od Trevisa ter pokrajine Furlanija (Friuli), čeprav sme naziv Prosecco nositi le tisti iz natančno določenih območij okoli Trevisa (DOCG). Izdelan je iz sorte Glera. Najbolj znana okoliša za Prosecco sta Conegliano in Valdobbiadene. Področje okoli kraške vasi Prosek (Prosecco) se z vinarjem Sandijem Škerkom na čelu, bori za ekskluzivo uporabe imena Prosecco. Osebno menim, da gre za nepomembno zgodbo, ki je skoraj zagotovo obsojena na neuspeh. Proseko je tudi osnova za svetovno znani koktail Bellini. Večina prosekov je danes pridelanih po metodi charmat, najdemo pa tudi vinarje, ki proseko pridelujejo po tradicionalni, šampanjski metodi, kar je bila precej pogosta praksa pred letom 1970. Praviloma gre v teh primerih za naravna vina. Običajno boste na etiketi takšnih prosekov našli napis “Sur lie”, kar pomeni, da je penina zorela na grožeh (ostankih kvasovk). Nekateri od teh gredo na trg negoržirani. Vrhunski primerek naravnega proseka je Casa Coste Piane, ki jo prideluje Loris Follador. V Sloveniji jo lahko poskusite v gostilnah Skaručna in Novak (Žužemberk).

Največja razlika med običajnim in vrhunskim prosekom je ta, da je običajni proseko, kljub napisu “extra brut”, še vedno dokaj “sladkast” z ne ravno lepo izraženimi kislinami. Vrhunski proseko je lepo uravnotežen in zaokrožen, z zelo lepimi kislinami in dokaj dolgim pookusom.

Naš natakar iz začetka zgodbe pa je žal realnost slovenskega gostinstva, ki je poln študentk in študentov, ki jim delodajalci, torej lastniki gostinskih lokalov, ne namenijo časa niti za kvalitetno šolanje priprave vrhunske kave, še manj pa pridobitve osnovnega znanja o vinih.

Foto: Jereboam (3L) s prosekom Casa Coste Piane

RAW fair & TheRealWineFair – moje mnenje

206 pridelovalcev naravnih vin, organskega konjaka in piva, iz organsko pridelanega riža izdelan sake, fenomenalni lososi, ostrige, siri, peciva, kava … Isabelle Legeron je s svojo ekipo uspela v organizaciji resnično izjemnega dogodka (RAWfair), posvečenega ne-intervencijskemu pristopu k delu v vinogradu in kasnejši pridelavi vina. Z Andrejem, ki je odličen poznavalec vrhunske hrane in vina, sva bila tam oba dneva in resnično doživela nekaj velikega. Sam sem v torek obiskal še “TheRealWineFair”, kjer sem naletel na zelo podobno sliko in zgodbo s skoraj 200 vinarji.

Quick snack at RAWfair

– Hitra malica na “RAWfair”

Slovenci smo na potovanjih po svetu vajeni stalnih razlag kdo smo, od kod smo, kje leži Slovenija … V Londonu sem bil ponosen. Ko sem govoril z vsaj 100 vinarji iz celega sveta, me ni niti eden vprašal kje je Slovenija. Zahvaljujoč briljantnim slovenskim vinarjem iz domovine in zamejstva, vinski svet jasno vé kje leži Slovenija. Movia (Aleš Kristančič), Čotar, Mlečnik, Nando (Andrej Kristančič), Batič, Klabjan, Štekar, Klinec, Prinčič, Radikon, Terpin, Vodopivec, Podveršič, … so samo nekateri vrhunski pridelovalci naravnih vin, ki so Slovenijo jasno postavili na svetovno vinsko karto. Lepo jih je bilo srečati in se družiti z njimi med “crème de la crème”  sveta naravnih vin.

Poskusila sva preko 170 vzorcev belih, oranžnih, roze, rdečih in penečih vin. Sam sem v torek na drugem sejmu degustiral še kakih 50 vzorcev. Kot ponavadi, so se našla vina, ki ne bi smela biti tam, mnoga pa so bila resnično dobra, rekel bi vrhunska. Dobra naravna vina, ki naravnost osupnejo, prihajajo iz celega sveta, sam pa sem se osredotočil predvsem na vina iz Italije, Francije in Gruzije, novega – starega igralca v svetu vina. Prijetno sam bil presenečen nad nekaterimi rizlingi iz Avstrije in Nemčije. Precej drugačna zadeva od tistega, kar sicer poznamo iz teh dežel. Nekateri rizlingi se že macerirani, fermentirani in donegovani v kvevrijih oz. amforah… A vrnimo se k glavnim igralcem. Italija in Francija sta še vedno gonilni sili sveta naravnih vin. Moje osebno mnenje pa je, da Italija s Slovenijo ponuja bela in oranžna naravna vina, ki spadajo v svetovni vrh, kar potrjujejo nekateri slovenski vinarji iz domovine in zamejstva, ki redno dobivajo obiske francoskih kolegov, katere zelo zanima način pridelave belih/oranžnih vin v Sloveniji in Italiji. Seveda smo okušali fantastična bela pa tudi nekaj oranžnih “Made in France”, pa vendar so mnoga francoska naravna bela še vedno preveč podobna klasičnim francoskim belim vinom, s preveč arome vanilije, mandljev, celo dima, tako na vonju kot okusu.
Odkril sem nekaj absolutno fenomenalnih belih/oranžnih iz Campanje in Veneta. Sicilijo poznam že od prej (Cornelissen, COS, Ariana Occhipinti, Lamoresca) O posameznih vinarjih več v prihodnjih zapisih.

– Odlični frizzante iz pokrajine Emilia-Romagna

Mnoga vina, ki sam jih poskusil so še zelo mlada, pogosto občutno “presurova” za uživanje v tem trenutku, a z zelo svetlo prihodnostjo. Večina oranžnih vin iz Gruzije, letnikov 2010 in 2011 potrebuje vsaj še leto v steklenici, da bodo dosegla “pitno” zrelost. Če jih boste, shranjene v dobro klet, pozabili za leto, dve, tri, boste bogato nagrajeni. Enako velja za Gruzijska rdeča, le da dodajte vsaj še leto v primerjavi z oranžnimi. Gruzijska vina in pridelovalci, predstavljeni na sejmih RAW in TheRealWineFair, imajo vsekakor pravo smer in bleščečo prihodnost.

– …ob gruzijskem kvevriju

Na splošno je bilo precej letnikov 2010 in 2011, s čimer seveda ni nič narobe, lahko pa zavede občasnega uživalca naravnih vin, saj mnoga od teh mladih vin niso dosegla ustrezne zrelosti in niso še primerna za pitje. Pogosto se še pregroba s tanini in enostavno predivja ali presurova, predvsem z okusom. Potrebno zaokroženost bodo dosegla čez leto ali dve in potem napredovala še precej let.

– David Léclapart, L’Apôtre Champagne

David Léclapart has je pocrkljal z vertikalno degustacijo njegovih šampanjcev L’Apôtre letnikov 2007 – 2004.

Odlični naravno pridelani šampanjci in zanimivo predavanje. Mislim, da mi ni potrebno povdarjati odličnih rdečih iz Burgundije in Bordoja? Velika vina.

Oba dogodka sta le potrdila to, kar mnogi od nas vemo že dolgo. Naravna vina so dejstvo in resen pristop k proizvodnji vina. So med nami in bodo tu tudi ostala – še dolgo potem.

Veselim se Londona 2013.

RAW fair v Londonu

Osebno sem jo spoznal med obiskom sejma naravnih vin VinNatur v Vicenzi (Villa Favorita), konec letošnjega Marca. Isabelle Legeron sem poznal iz njenih odličnih TV dokumentarcev. Njena oddaja o Gruziji, njenih ljudeh, kulturi, predvsem pa vinih me je še posebej navdušila. Ko sva se ob mizi odlične vinarke iz pokrajine Trento-Alto Adige, Elisabete Foradori, pogovarjala o Sloveniji, naravnih vinih … mi je začela govoriti o sejmu RAW fair, ki ga drugo leto zapored organizira v Londonu in me prijazno povabila tja. Po ogledu njene ter spletne strani RAW fair sem bil odločen, da grem letos v London.

Naravna vina skupaj s prijatelji raziskujem, iščem, kupujem, pokušam, uživam,.. predvsem zadnja leta. Konzorcija VinNatur in ViniVeri in prijatelj Andrej so mi bili pri tem v veliko pomoč, Isabelle pa v zgodbi naravnih vin dela velik korak naprej. Kako?

Razpravam o tem kaj naravno vino v resnici je ali ni, ni videti konca, čeprav je moje osebno prepričanje povsem drugačno. Menim, da v resnici ni prav težko definirati naravno vino, vendar tale objava ni namenjena tej temi. Namenjena je povabilu k obisku “RAW” sejma v Londonu 21. in 21. Maja oz. vsaj k ogledu spletne strani, kjer boste našli pravo bogastvo informacij o vinarjih, vinih, pogledih… Pomembno je, da Isabelle na odličen način promovira naravna vina, obenem pa zelo jasno in enostavno razlaga, kakšno naj naravno vino bo, kaj naj vsebuje – ali bolje – kakšno naj NE bo in kaj naj NE vsebuje. Nisem bio, eko, organsko ali biodinamični ekstremist, vendar pa bolj, kot kdajkoli prej vem, kaj želim in pričakujem od vina. V enem stavku – uživati želim v vinu, ki mi pove: “Prihajam od tu… ali prihajam od tam, ..”. Iz Štajerske, Brd, Etne na Siciliji, piemontskih gričev,…  Ne želim piti šardoneja iz Goriških Brd, ki ima okus kot chablis iz burgundije.

Preko 200 pridelovalcev iz celega sveta s preko 800 vzorci vin se bo letos udeležilo sejma RAW. Ta vina vsa po vrsti povedo iz kje izvirajo, pa če nam je to všeč ali ne. Zdaj lahko mirno rečem, da mi nerello mascalese iz Sicilije ustreza ali pa ne, da mi je šardone iz burgundije všeč ali ne, saj so okusi pravi, realni, z odsevom in značilnostmi terroir-ja in vsake letine posebej. Ni aromatičnih kvasovk, ni stabilizatorjev, kisline so pristne in nedotaknjene itd. itd.

Naravna vina so dejstvo. Ne gre za modno muho, za nekaj kar je trenutno “in” ter bo čez par sezon izginilo. Je nekaj, kar je nekoč bilo, mi pa imamo srečo, da smo doživeli povratek te pristnosti. Na sejmu bomo poleg vinarjev in njihovih vin, imeli priložnost poslušati različne, zelo zanimive diskusije. Ena najpomembnejših tem, o kateri se bo razpravljalo je pristnost. Danes vemo, da NIKOLI ne vemo, kaj določeno vino v resnici vsebuje . Vsaka embalaža s hrano ali pijačo, ki jo kupite v vaši trgovini mora imeti navedene natančne podatke o vsebini, dodatkih, konzervansih … a ne vino. Moje močno mnenje je, da se mora to spremeniti. Pravico imamo vedeti ali je v steklenici, ki jo ravno odpiramo, pristno vino ali le alkoholna pijača, izdelana na bazi grozdja – ali še slabše – njegovega koncentrata ter polna dodatkov.

Vina, predstavljena na sejmu RAW bodo opremljena z vsemi informacijami glede dodanega (ali ne) žvepla (SO2) ali katerekoli druge snovi oz. intervencije.

Resnično se veselim. Hvala Isabelle!

Fotografija: “That Crazy French Woman”

Image

P.S.

Na sejmu bo prisotnih kar nekaj vrhunskih slovenskih vinarjev, tako iz Slovenije, kot iz zamejstva. Nedavno sem se v New Yorku prepričal, da so Aleš Kristančič, Čotar, Kogl, Mlečnik in še precej drugih, tisti, ki so za promocijo Slovenije naredili več, kot vsi diplomatski zbori skupaj.

Vitovska

Vitovska grganja ali garganja je stara avtohtona bela sorta, ki uspeva v Vipavski dolini ter slovenskem in italijanskem krasu. “Malvazija s piko”, kot jo nekateri imenujejo, zelo dobro prenaša sušo in je kot taka idealna za kraški svet. Daje nam elegantno, kompleksno, ne preveč aromatično vino, z zmerno alkoholno stopnjo, kar naredi vino sveže in odlično za uživanje ob hrani ali samostojno. V zadnjem času precej pridelovalcev uporablja vitovsko za pridelavo oranžnega vina (maceracija).

Fotografija: Vitovska grganja

Na gornji fotografiji je dobro vidno, od kod ime malvazija s piko. Nekateri vitovsko imenujejo tudi beli refošk.

V Sloveniji imamo nekaj odličnih pridelovalcev naravne vitovske. Branko in Vasja Čotar pridelujeta izjemno macerirano vino zlatorumene barve, rahlo motno (nefiltrirano), zelo mineralno na vonju (nafta, zemlja) kakor tudi okusu, ki je svež (odlične kisline), zemeljski, rahlo pikanten in zeliščen s sledmi okusne mandljeve grenkobe. Pri nekaterih pridelovalcih z one strani meje lahko najdemo malo bolj sadne note n.pr. Sandi Škerk ali Benjamin Zidarich, oba pridelovalca naravnih vin. Nekateri ostali pridelovalci odlične vitovske so: LisjakFonŠtokaTavčarŠkerlj, Edi Kante, Rado Kocjančič, Andrej Milič, Stanko Milič, Emil in Ken Tavčar.

Mnogi ljubitelji vitovske pa smo si edini, da je Paolo Vodopivec mojster in absolutni šampion vitovske, ki je edina sorta v njegovih vinogradih. Ponuja jo v dveh verzijah: Classica in Amphora, obe macerirani. Osebno se tudi po mnogih okušanjih ne morem odločiti, katera je boljša, vsekakor pa sta obe vredni uživanja, saj pričarata popolne trenutke v življenje vinskega navdušenca.

Naravne vitovske lahko pijete takoj, čeprav jim staranje v steklenici dobro dene. Moje mnenje: užijte jo znotraj osmih do desetih let po stekleničenju.

V italijanskem Devinu vsako leto v juniju organizirajo festival Vitovska&mare, kjer boste srečali in uživali v vitovskah večine pomembnejših pridelovalcev.

Fotografija: Natakanje Vitovske pridelovalca Slavko Škerlj, Bajta na festivalu v Devinu.

Malvazija (Istrska)

Malvazija je bela sorta, značilna predvsem za mediteran, čeprav jo poznamo tudi kot rdečo sorto (Malvasia Nera), ki se največkrat pojavlja v italijanskih pokrajinah Piemont in Puglia. Istrska malvazija ali enostavno malvazija je torej bela sorta, ki jo najdemo na Hrvaškem, v Sloveniji in Italiji ter daje srednje aromatična vina, ki so na vonju nekje med cvetličnim (akacijin cvet) in sadnim (jabolka, slive, marelice). Okus je poln, ter pri zrelem vinu pogosto lepo zaokrožen. Pri nekaterih svežih vinih je lahko pookus rahlo “sladkast”, čeprav gre za suho vino. Barva je slamnato do zlato rumena, kar pa seveda ne velja za macerirane malvazije, kjer je barva temno rumena do oranžna. V Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem je seveda množica pridelovalcev, nekaj od teh pa prideluje izvrstne naravne malvazije. Na Hrvaškem bi izpostavil sledeče: Giorgio Clai, Kabola, Roxanich. Slednji je reden gost na festivalih naravnih vin v Evropi in svetu. V Sloveniji imamo nekaj izjemnih primerkov naravnih malvazij. Gordia, Klabjan, JNK, Rodica, … mene osebno pa vedno znova osupne barva, vonj ter poln, mineralni a hkrati sadno pikantni okus malvazij Čotar, ter Malvazije Amfora, ki jo ob pomoči Branka Čotarja prideluje in doneguje g. Svetozar Raspopović, bolj znan kot lastnik restavracije AS v Ljubljani, kjer boste v njegovi malvaziji tudi najlaže uživali. Pri obeh pridelovalcih je značilna prijetna mineralnost, relativno nizka alkoholna stopnja, izjemna zaokroženost, skratka Kras v svoji najboljši izvedbi. Izjemne naravne malvazije najdemo tudi na italijanski strani krasa: Škerk, Zidarich in Škerlj pridelujejo odlična naravna vina. Seveda je dobrih pridelovalcev še mnogo, izpostavil sem tiste, ki po mojem mnenju spadajo v vrh ponudbe.

Fotografije nekaterih zgoraj omenjenih:

Mavazija Gordia, Ankaran

Image

Malvazija Čotar, Gorjansko, Kras

Image

Malvazija, Amfora, Raspopović

Ali so ostala vina NEprava, NEnaravna?

Nekateri blogerji in pisci, ki pišejo o vinu ter nekateri proizvajalci vin izražajo močne dvome v izraz “naravna vina”, kakor tudi v gibanja oz. konzorcije kot so n.pr.: VinNatur, ViniVeri, RAWfair,ThatCrazyFrenchWoman, itd. Obnašajo se kot užaljeni otroci, rekoč: “Aha, se pravi, da so vsa ostala vina naprava, nenaravna.” Zagovorniki naravnih vin tega nikoli nismo trdili. Dejstvo je, da proizvajalci naravnih vin dokazujejo, da v njihova vina ne dodajajo kemikalij in ostalih dodatkov, razen, v nekaterih primerih, žvepla oz. SO2. Nismo torej skupina norcev, ki je napovedala vojno žveplu. Enostavno uživamo v naravnih vinih, ki s svojim izgledom, vonjem in okusom izražajo posebnosti “terroir”-ja, kjer so nastala, ne pa arom, ki izhajajo iz kupljenih, lahko tudi aromatiziranih kvasovk ali specialnih taninov. Tu tiči problem. Osebno verjamem, da obstaja mnogo proizvajalcev, ki se ne deklarirajo kot proizvajalci naravnih vin, delujejo pa kot taki. Vina torej ne pridelujejo z dodajanjem encimov, kemikalij in ostalih aditivov, pač pa z natančnim in doslednim delom v vinogradu in kleti pomagajo, da naravni proces opravi svoje delo.

Kupovanje kvasovk, pogosto aromatiziranih, uporaba encimov (betaglucanase, pectolytics, urease), taninov, in obsežnega seznama kemikalij, npr. vinske kisline, kalcijev alginat, natrijev alginat, natrijev kazeinat, kazein, silicijev dioksid, užitna želatina, akacija (gum arabic), rastlinski proteini, aluminijevi silikati, železov sulfat, polyvinyl-polypyr-rolidone (PVPP), aktivno oglje, koncetrirani grozdni sirup, saharoza, kisik, sveže droži, amonijev bisulfit, …. še dolg je seznam. Skratka, dodajanje prej naštetega prav gotovo ne naredi vina NARAVNEGA. Kot sem že omenil, mnogi pridelovalci dokazujejo, da njihova vina ne vsebujejo prej naštetih in nenaštetih aditivov. Ne trdim, da so vsa ostala vina NEprava ali NEnaravna, dejstvo pa je, da so člani konzorcijev VinNatur, ViniVeri in nekaterih drugih, dokazali, da njihova vino SO NARAVNA.

Dejstvo da so nekatere velike kleti in t.i. neodvisni strokovnjaki, blogerji, pisci in novinarji začeli s pravo vojno proti zagovornikom in pridelovalcem naravnih vin, govori samo zase. Mislim, da je zelo enostavno dokazati, da je vaše vino naravno. Pravo vprašanje je, ali imate interes in jajca, da to storite.